absurdi, 19. 7. 2009

nimamo časa pa vseeno štejemo minute in pišemo urnike. še ne veste, da ga tudi s tem izgubljamo? irončno, ko pa nekateri menijo, da bodo ravno na ta način prihranili minuto, dve na dan, jih naložili in počakali, da se jim obrestujejo v dveh dodatnih letih življenja. 

kot denar. nevidna sila, ki obrača svet po svoje. dovoli nekaterim, da ga obračajo. se mi samo zdi, ali ima leto še vedno 365 dni in dan 24 ur? kar v bistvu pomeni, da zemlja še vedno potuje po svoje. in kam izginejo tiste minute, ki jih smo jih zaokrožili? jih res pokrijemo z dodatnim dnem vsake štiri leta ali pa je to mogoče razlog, da se letni časi zamikajo? 

v resnici je krivo onesnaževanje. tisti dim, ki ga izpustimo, ko se vsak dan peljemo na delo, v šolo, do sosednje gostilne. izpuhi iz dimnikov tovarn - enih izmed virov preusmerjanja denarja zaposlenih in delavnih ljudi. kresovi, ki jih prižgemo za prvi maj, sveče, ki ustvarjajo romantično vzdušje, kadila v cerkvah ob večjih praznikih in nenazadnje, zrak, ki ga izdihamo. 

svet uničujemo z golim obstojem, a brez nas bi propadel, pravijo nekateri posamezniki z napoleonskim sindrimom. ljudje, ki ne opazijo črnih ovc v čredi in ne vejo, da jih bodo enkrat prav te prerasle v svoji tihi veličini. uporniki, norci, čudaki in obsedenci. brez njih ne bi bilo napredka, ki nas je pripeljal do civilizacije in individualizma. 

odvisnost. socialno življenje. in obenem dokazovanje samim sebi in drugim, da lahko zdržimo sami. preživimo, užijemo in smo srečni. učijo nas, da se rodimo in umremo sami. da je to naravno. 

nihče pa nas ne uči, da smo v resnici sami tudi ves čas vmes. nihče nas ne pripravi na to, da bomo nekoč prekosili učitelje, presegli tabuje in prerasli starše. da nas bodo prav oni k temu spodbujali in se tega bali. da bodo komaj čakali trenutek, da se osamosvojimo in dokažemo, da so nas dobro vzgojili. in se obenem jezili, ker smo ušli, če ne fizično pa v mislih, duhu in srcu. 

poiskati moramo par. svojo drugo polovico. problem nastane, ko se ne moremo odločiti, če bo on(a) moja polovica ali jaz njegova (njena). kdo bo glavni in kdo hoče biti voden. kdo hoče partnerja brez hrbtenice in kdo nekoga, ki je močnejši. jin in jang. in prilagajanje in skupne stvari. 

odločimo se. preračunamo finance, kilometre, višino, maso in nenazadnje zopet čas. in se razočaramo, razjezimo, razidemo. in smo spet sami. celo življenje. naravno. in naravno je, da si želimo sožitja z okolico. 

kot individualisti bi si manj lagali, če bi rekli, da hočemo, da se okolica zlije z nami. da sonce sije na točno tisti del telesa, ki je od včerajšnje majice ostal bel in rekli bomo vetru, da nam piha v hrbet, da bomo imeli občutek, da smo bolj sposobni. ko bomo utrujeni, bomo naročili temo in ko bomo žalostni, naj ves svet joka z nami. 

jutro prinese nov dan in ne da se mi vstati, ker je ponedeljek. podcenjujem prvi dan v tednu, ker sledi vikendu. ne, ni res. v bistvu sem jutranji človek. in večerni. vmes je veliko dela, jaz pa rada večino dneva prespim. in se prebijam. skozi teden, mesec, leto ... 

počutim se staro in izpolnjeno. hitim k frizerju in kupujem novo kozmetiko, da bi izgledala mlajša. obenem pa se obnašam zrelo, ker to pričakujete od mene. prilagajanje. vašim neumnim pravilom. včasih se mi preprosto ne da več. in niti ne bom razlagala tistim, ki ne razumejo, da v resnici ta sestavek nima univerzalnega smisla, čeprav se vsakdo lahko najde v njem s svojo interpretacijo. 

pa čeprav je najpreprostejše mnenje, da sem pač hmm ... čudna, drugačna, nora ... tolažim se z mislijo, da nisem edina, čeprav ne vem, kaj bi naj bilo narobe z mojo "edinskostjo". počnem neumnosti, ker jih hočem. trudim se biti dobra, ker me nekaj v meni sili. 

in ne razumem, kako lahko direktna skromna prijazna prošnja pade na tako neplodna tla. malo ljudi bo bralo tole. ne bom se več zmotila in objavila. prave besede same najdejo prave ljudi. in napačni ljudje naj ne iščejo mojih misli.