Komaj smo jo čakali; in prišla je v vsej svoji veličini. Še poletje bi ji na trenutke zavidalo visoke temperature. Človek bi pomislil, da se hoče opravičiti za predolgo zimo, ki nas je predvsem zadnje tedne spravljala v obup. In je motila predvsem tiste, ki se sedaj najbolj pritožujejo nad “vročino”.
Kakšni smo ljudje – tedne udrihamo čez oblake, veter in hlad, razveselimo se prvega sončnega vikenda, kar je več, je pa znova narobe. Včasih bi tistega, ki ga slišim, kako se jezi, ker je vroče, še prejšnji mesec pa se je spraševal, kje je sonce, kar udarila. Ali pa mu vsaj rekla, da če hoče konstantno temperaturo, naj gre živet v kakšno jamo. In naj ne pride nikoli več ven. Pa se bojim, da je takih jam premalo za vse take ljudi. Ker res niso redki.
